Vojvodina Furlanija je bila langobardska vojvodina na območju sedanje Furlanije, ki je obstajala med leti 568 in 776.

Zgodovinska zastava Furlanije

Zgodovina

uredi

Langobarski kralj Alboin je po zavzetju Beneške pokrajine imenoval svojega nečaka Gisulfa I. za 'vojvodo' 'Forum Iulii' '(Furlanije) s sedežem v Čedadu. Gisulf je tam nastanil izbrane langobardske "farae" (družinska združenja).[1] Furlanija je na vzhodu mejila na Julijske Alpe, na severu na Karnijske Alpe, na zahodu pa se nahaja pozneje ustanovljena Vojvodina Ceneda, ob Tilmentu, in na jugu na Eksarhat Ravena, kateremu je pripadala jadranska obalna regija. Poleg Vojvodine Furlanije so bile med največjimi vojvodinami Lombardskega kraljestva še Benevento, Spoleto in Trento. Pomembnost ustanovitve Furlanije je bila njena lega na meji s Slovenci, Avari in Bizantinskim cesarstvom. [2]

Grasulf I. in Gisulf II. sta vzpostavila stik z bizantinskim eksarhom Romanusom in s kraljem Austrazije Childebertom.[3]

Okoli leta 610 so Furlanijo napadli in ropali Avari. Gisulf II. je bil pri obrambi ubit. Glavno mesto Forum Julii Čedad je bil oropan, ženske in otroci so bili ugrabljeni in odvedeni v Panonijo, moški pa ubiti. Pod vodstvom njegovih sinov Tasa in Kakoja (610-616) je bila vojvodina razširjena na Vzhodno Tirolsko in najbolj zahodno poselitev Slovanov v Alpah, kjer je sedaj kraj Windisch-Matrei, katerega ponemčeno ime pove, da gre za slovensko naselbino morda "Slovenski mitrej". Po padcu rimskega cesarstva so območje naselili alpski Slovani in je bilo vključeno v slovansko kraljestvo Karantanije. Po umoru patricija Gregorja v Opitergiumu (Oderzo) je vojvodstvo prevzel njegov stric Grasulf II..[4]

Ko je vojvoda Pemmo padel v nemilost, je kralj Liutprand na mesto vojvode leta 739 postavil Ratchisa.[5] Leta 742 je Ratchis spremljal kralja Liutpranda v kampanji proti uporniškemu "vojvodi" Transamundu iz Spoleta.[6]

Ko je kralj Liutprand in kmalu zatem tudi njegov nečak in naslednik Hildeprand umrl, je bil Ratchis leta 744 izvoljen za kralja, njegov brat Ajstulf pa je postal "vojvoda" Furlanije. Ko je Ajstulf postal kralj leta 749, je Vojvodino Furlanijo predal svojemu zetu Anselmu. Ko pa je Anselm leta 751 postal opat samostana Nonantola, je vojvodski naslov nasledil Peter. Leta 774 je Karel Veliki imenoval Hrodgaud-a za vojvodo Furlanije , ko je premagal zadnjega kralja Lombardskega kraljestva Deziderija. Hrodgaud se je leta 776 postavil proti Karlu Velikemu, a je bil hitro premagan in umorjen.[7]

S smrtjo Hrodgauda je Vojvodina Furlanije prenehala obstajati oziroma je postala po letu 776 do 828 Mejna grofija ali marka Frankovskega cesarstva.

Ob koncu 9. stoletja je bil teritorij vojvodine razdeljen na štiri mejne grofije (Furlanijo (z Istro), Karantanijo, Kranjsko (z Liburnijo) in Savsko [8]). Kasneje je del območja prišel pod oglejske patriarhe.[8]) Leta 952 je bilo nekdanje vojvodstvo Furlanije vključeno v Mejno grofijo Verona.

Pod Napoleonom je bil Géraud-Christophe-Michel Duroc imenovan za častnega vojvodo Furlanije.

Furlanski vojvode

uredi

Vojvode Karolinškega cesarstva

uredi

Naslednji vladarji Furlanije so še vedno nosili naslov "dux Foroiulanus" (vojvoda Furlanije)[13], vendar niso bili vojvode po rodu, temveč so bili vključeni v frankovski politični sistem in so izgubili svojo neodvisnost.

Mejni grofje Furlanije pod razdelitvi na marke

uredi
 
Frankovska država po Verdunski pogodbi iz 843 in Mersenski pogodbi iz leta 870: Furlanska marka pripada Lotarinžanom
 
Mejna grofija Verona okoli leta 1000 A.D.

Državni zbor pri Wormsu (829), prinese reorganizacijo države Ludvika Pobožnega in soglasje njegovega sina Karla Plešastega o delitvi stare langobardske marke na štiri mejne grofije ali marke.

Del Lotar I.:

Berengarjeva Mejna grofija Verona in Oglej:

Literatura

uredi
  • W. D. Foulke, Paul the Deacon. History of the Langobards, Philadelphia 1907, 1974, 2. Aufl.
  • Wilfried Menghin: Die Langobarden. Theiss-Verlag, Stuttgart 1985.
  • Jörg Jarnut: Geschichte der Langobarden, Stuttgart 1982. ISBN 3-17-007515-2.

Spletne povezave

uredi

Sklici

uredi
  1. Paulus Diaconus, Historia gentis Langobardorum II, Kap. 9, hrsg. Ludwig Bethmann und Georg Waitz, in: Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Langobardicarum et Italicarum saec. VI–IX, Hahn, Hannover 1878
  2. Thomas Hodgkin: Italy and her Invaders, Vol VI, S. 36ff
  3. Thomas Hodgkin: Italy and her Invaders, Vol VI, S. 45ff
  4. Thomas Hodgkin: Italy and her Invaders, Vol VI, S. 50ff
  5. Historia Langobardorum VI, 51
  6. Historia Langobardorum VI, 56
  7. Fränkische Reichsannalen
  8. Karl Joseph Freiherr von Czoernig, Ethonographie der Oesterreichischen Monarchie, K.-K. Hof- und Staatsdruckerei, Wien, 1857. pp. 34-35, bei Google-Books
  9. Vgl. John Martindale: The Prosopography of the Later Roman Empire. Bd. 3a. Cambridge 1992, S. 537 und S. 545; Norbert Wagner: Zur Herkunft der Agilofinger. In: Zeitschrift für Bayerische Landesgeschichte. Bd. 41 (1978), S. 19ff., hier S. 40.
  10. Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV, 37
  11. Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV, 39
  12. Paulus Diaconus, Historia Langobardorum VI, 3
  13. Einhard, Vita Caroli Magni